Torek, 16. julij

Dogodke danasnjega dne bi lahko razdelila v dva dela. Prvi del dneva je bil izlet v Campus do Jordao skupaj s srednjesolci iz Guaratingueta, ki v Casi Betania obiskujejo program Projeto SER+. Drugi del dneva pa je bil spoznavno  druzabni vecer skupaj z mladino iz domacega kraja.

Campus do Jordao je mesto na obrobju drzave São Paulo in lezi na 1628 metrih nadmorske visine. Ustanovili so ga evropski priseljenci, saj je klima zelo podobna evropski. Tudi arhitektura je izrazito evropska in morda najbolj spominja na svicarsko podezelje. Hise sob primerjavi z brazilskimi izredno velike in lepo urejene. Pa tudi turisticna ponudba ni prav nic brazilska. Ljudje, ki pridejo na oddih v ta kraj, se lahko udelezijo glasbenega festivala, se udejstvujejo v adrenalinskih sportih ali pohodnistvu ter jahajo konje.

Priblizno dvajset kilometrov stran je najvisji vrh drzave São Paulo in se imenuje Pico de Itapeva (2035m). Z najvisje tocke je lep razgled na dolino reke Paraiba in gorovje Serra do mar. Ce bi bila vidljivost vecja in bi bilo v dolini manj oblakov, bi se videlo celo do Guaratingueta.

Po mojem mnenju je bil ta izlet, tako za nas Slovence kot tudi za brazilske srednjesolce, zanimiva izkusnja. Meni osebno pomeni nekaksen uvid v velik razkorak med revnimi in bogatimi. Kot da bi obstajala dva svetova - tisti v dolini in tisti v gorah. Celo za nas, ki se nimamo za tako revne, bi bila marsikatera stvar nedosegljiva. A naj bo dovolj o izletu.

Drugi del dneva je zaznamovalo srecanje z domacimi mladimi. Drug drugemu smo pripravili program in se na ta nacin predstavili. Zakurili smo taborni ogenj in ob njem peli in plesali. Ceprav smo bili Slovenci na zacetku vecera zaradi izleta precej utrujeni, smo bili ob koncu kot prenovljeni. Brazilska energija je neverjetna in ne ostane samo pri tistih, ki jo dajejo. Zame osebno so bili najboljsi del vecera plesi, ki so me posteno razmigali. Upam, da jih v prihodnjih vecerih se kdaj ponovimo, da mi zlezejo pod kozo. Le tako jih bom lahko prenesla v domace kraje med naso mladino. Nove pesmi in bansi vedno zazgejo.

 

Upam, da bodo priblizno tako potekali tudi naslednji veceri misijonskega tedna. Pravzaprav se jih zares veselim in se hkrati sprasujem , kako to energijo in veselje prenesti tudi na vas, ki to berete. Besede in slike ne povedo vsega. In ce boste imeli kdaj priloznost iti na kak tak dogodek kot je SDM, ga ne izpustite iz rok. Se splaca. J

In the jungle

Vceraj smo se odpravili na celodnevni izlet v naravni park Parque estadual Serra do mar. Do tja smo se odpravili s tremi kombiji, ki so tipicni za te kraje. Voznja z njimi je prava dogodivscina. Skaces malo gor, malo dol, pa desno in levo. Vceraj se je v sprednji vrsti celo odlomil vijak in tisti, ki so sedeli na tej klopi, so se guncali kot na stolu :). Kaj vse smo se poceli, ne smem povedati, lahko pa povem, da smo se med voznjo zabavali s petjem, igricami in pogovorom.

Voznja do naravnega parka

Omenjeni naravni park lezi na poti od Guaratingueta proti mestu Parati. Vecje mesto na poti, kjer smo se tudi ustavili, pa se imenuje Cunha. Pokrajina je gricevnata in vecinoma redko poseljena. Razen tega mesta so hise raztresene po hribckih in dolinicah. Glede na to, da ta pokrajina lezi na okrog 1000 m nadmorske visine in se vec, me spominja na nase planine. Krave in konji se pasejo po travnikih, mozno pa je srecati tudi osla in kokoske. Vse te zivali so precej bolj shirane od tistih v nasih krajih.

Pogled na mesto Cunha

V naravnem parku smo dobili vodica in vodicko, ki sta nas odpeljala proti slapovom. Pot je bila dolga 14 km in je trajala okrog pet ur. Za nekatere je bila hoja kar malce prepocasna, a vodici so bili strasansko previdni. Pa tudi stevilo ´raziskovalcev´ je bilo kar veliko.

Izhodiscna tocka

Ob pogledu na opravo vodica sem pomislila, ojoj, kam nas peljejo, saj je imel za pasom maceto in na golenih ódbijace´ ;). A na zalost razen zabe in metulja nismo srecali nobene zivali. Lahko pa smo si ogledali pestro paleto rastlinskih vrst. 

Po poti v dzunglo

Ob poti smo si lahko ogledali tudi kar nekaj slapov.

Obcasno sem se vprasala, ce bi me moralo biti strah, glede na to, da smo bili v dzungli in da so tam kace, pajki, zuzki in podobne zivalce. A bili smo tako glasni, da se nam sploh niso upale priti blizu.

Nazaj grede nas je ujel dez, a kaj zato. Lahko smo okusili se dzunglo v dezju. To pa ni kar tako. V cevljih nam je delalo cmok cmok in obleke smo lahko kar ozeli.

Ko pogledam nazaj, sem vesela in hvalezna za vcerajnji izlet. Bilo je prav zabavno in noro. Nima vsak moznosti it na izlet v dzunglo.

Pozdrav iz Aparecide

Ob reki Paraiba

Ker je danes nedelja, smo si privoscili nedeljski izlet. Z dvema kombijema in avtom (ki se je kasneje pokvaril) smo se odpravili v Aparecido. To je manjse mesto, ki lezi prav blizu Guaratingueta. Je kraj, kjer so trije ribici  leta 1717 nasli v reki Paraibi kipec Marije. Pravzaprav so najprej nasli samo telo, nato pa na drugem mestu nedalec stran se glavo.

Na priprosnjo Marije iz Aparecide se je zgodilo mnogo cudezev, zato je danes na tem kraju veliko romarsko sredisce. Cerkev je druga najvecja na svetu in sprejme kar 45000 ljudi. Za nase razmere so to nepredstavljive stevilke. In ce recem, da se v tej cerkvi lahko izgubis, mi verjetno ne boste verjeli.

Cerkev v Aparecidi

Sem se bomo vrnili se enkrat - v casu priprave po skofijah na SDM.
Drugace pa se imamo tukaj fajn. Portugalscina nam gre iz dneva v dan bolje in vedno vec razumemo. Zanimivo se mi zdi, da nas vsi hvalijo, kako dobro nam gre. Upam, da res :)
Ker smo ta teden preziveli v mestu, se zelo veselim jutrisnjega izleta v hribe. Kam gremo, se ne vem, verjamem pa, da se bomo imeli super. Bom porocala...

Kaj je novega?

Kot lahko vidite, ni na blogu nic novega. Sploh nimam casa, da bi kaj napisala. Zato spremljajte stvari tukaj in tukaj. Pomagam pri pripravi obeh :)

Prvi in drugi dan

Kaj smo počeli prvi in drugi dan, si poglejte kar na tejle povezavi.

Okrepčilo na letališču

Mnjam mnjam

Veličina letala od spodaj

Tik pred vzletom v Sao Paulo

Portugalščina

Ko sem brskala za slikami, sem našla vmes tudi tole. Simon, Tomaž, Maria Chiara in jaz na portugalščini. Srečevali smo se skoraj vsak teden od januarja naprej. Lahko rečem, da je bil to eden boljših tečajev jezika, saj je Maria Chiara super učiteljica. Mi je pa žal, da se sama nisem uspela večkrat usest dol in se kaj naučit. Ampak nekaj vseeno znam :) Vsaj mislim tako... kako pa bo v realnosti, bom videla že pojutrišnjem.

Obrigada, Maria Chiara.

Pakiranje

V nedeljo smo začeli s pakiranjem šolskih potrebščin v dodatne kovčke. Malo zvezkov, nekaj barvic, flomastrov, šilčkov, radirk, ... V vsako potovalko največ 23 kil :)

Pred tem smo bili na odličnem kosilu, ki so ga za nas pripravile sestre iz skupnosti na Gornjem trgu, ter pri maši v župniji Ljubljana Polje. Prav prijetno dopoldne je bilo :)